Referendum o družinskem zakoniku

Tukaj je povezava do družinskega zakonika, o katerem bomo državljani RS odločali na referendumu, ki bo 25. 3. 2012, na materinski dan.

Razlog za zgornjo povezavo je v tem, da si lahko vsi preberete o čem bomo dejansko odločali in da bomo o svojem glasu tudi razmislili in odgovorno ravnali. 

Tudi sam sem eden izmed mnogih, ki smo oddali glas podpore za t.i. Družinski referendum. V nadaljevanju želim zato predstaviti, kaj je bil razlog, da sem oddal glas za razpis referenduma in zakaj bom na referendumu glasoval proti.

Sprejetje novega družinskega zakonika nam večina akterjev predstavlja kot nujo. Ker nisem toliko seznanjen z vso družinsko zakonodajo, predpostavljam, da imajo prav in se tudi jaz pridružim njihovemu mnenju, da potrebujemo nov družinski zakonik. Vendar če sprejemamo nov družinski zakonik, dajmo le tega narediti takšnega, da bo kvalitetno sestavljen in da bo pokril celotno družbo na način, da ne bo kratil pravic otrok in da ne bo privilegiral določenih interesnih skupin. Ob tem pa moramo vseskozi zasledovati cilj, da pišemo zakonik za to, da zaščitimo tiste, ki so v družinah najbolj ranljivi - to so otroci. To je prva točka na katero moramo biti pozorni, na otroka.

Druga točka na katero se moramo osredotočiti je način, kako otroci v družino in na svet pridejo. Otroci se rodijo, za rojstvo otrok so potrebne moške in ženske spolne celice. 

Do oploditve pa seveda lahko pride na različne načine, s spolnim odnosom med moškim in žensko ali z umetno oploditvijo, ki lahko obsega zelo velik spekter dejavnosti. 

Tretja točka na katero moramo biti pozorni pa je, kje vse otroci živijo, v kakšnem okolju odraščajo in se razvijajo, s kom imajo stike, kdo skrbi zanje, po kom se zgledujejo, kakšne moralne in družbene vrednote ponotranjajo.

Večina otrok živi v družini, ki je sestavljena iz očeta in matere (vključno s posvojenimi), nato so otroci, ki živijo samo z materami, otroci, ki živijo samo z očeti, otroci brez staršev za katere skrbijo drugi sorodniki, otroci, ki živijo v rejniških družinah (družine z očetom in materjo), otroci, ki živijo v skupnostih dveh istospolnih partnerjev ali le z enim staršem, ki je istospolno usmerjen, otroci, ki živijo na ulici, in tudi ostale oblike, ki so manj pogoste in jih sedaj nisem naštel, ni pa rečeno da ne obstajajo.

Zdaj, ko sem naštel oporne stebre na katerih sloni moja odločitev, je čas, da odločitev in ne strinjanje s predlaganim družinskim zakonikom tudi utemeljim na konkretnih členih zakonika.
Proti zakoniku bom glasoval zaradi 137. člena in 138. člena, ki govorita o očetovstvu oz. materinstvu pri otrocih spočetih z biomedicinsko pomočjo, ki ne dovoljujeta, da bi se ugotavljalo materinstvo oz. očetovstvo glede na darovane spolne celice. Zame je to sporno, ker tako otrok nikoli ne sme izvedeti, kdo je njegov biološki starš, tudi če si to želi vedeti.
Poleg teh dveh členov, pa bom glasoval proti tudi zaradi 2. odstavka 217. člena, ki predvideva možnost, da otroka posvoji tudi "partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja". To pomeni, da lahko istospolni partner posvoji otroka svojega partnerja. Premalo pa so definirani pogoji posvojitve. Mogoče je, da bo v želji, da bi istospolni partnerji posvajali otroke svojih partnerjev prihajalo do večjega števila "odvzemov starševskih skrbi" enemu izmed bioloških staršev otroka. Druga skrb pa je, da je taka dikcija zgolj prehodna, ker bodo istospolni partnerji zahtevali enakopravno obravnavo pri posvojitvah in ustavno sodišče bo temu ugodilo. Potem pa ne bo več nikakršnih ovir za posvojitve, tudi nebioloških otrok s strani istospolnih partnerjev. Vse resne raziskave kažejo na to, da otrok za svoj normalen razvoj potrebuje tako ženski kot moški lik.
Pravica do otroka ni človekova pravica. Otroci pa imajo pravico do staršev.