Pravkar sem se vrnil iz Međugorja. Sodelavec, ki ni veren, mi je pred odhodom dejal, da naj imam pripravljeno kakšno prošnjo če se mi slučajno prikaže Marija. Vrjamem, da tega nisem vreden, prošen in namenov za molitev pa sem (smo) imel(i) zelo veliko, tako da se s tega vidika ni bilo za bat. Je pa vprašljiva vera. Že sedaj sem v življenju bil priča številnim čudežem in vedno bolj se mi razodeva, da je vera dar. Ali ti je podarjeno ali pa ne ali pa iščeš in si želiš da bi imel ta dar in se prepričuješ, da ga imaš. Je torej vera odločitev? Mislim, da bi bilo to preveč enostavno. Apostol Tomaž se je moral dotakniti vstalega Jezusa, da je lahko veroval.
Glede Međugorja pa še vedno ne vem, kaj naj si o vsem skupaj mislim. Ko sem bil pod jezusovimi nogami iz katerih tečejo solze sem rekel Verujem, toda ali je to dovolj? To romanje mi ni okrepilo vere. Sem veren, vendar moja vera ne dosega velikosti gorčičnega zrna! 
Dopuščam možnost, da lahko romanje na tako imenovane svete kraje lahko komu okrepi vero oz., da lahko človek na takih krajih doživi Božjo bližino in najde vero.
Osebno me na takih poteh moti verski turizem, ki je žal vedno bolj prisoten na vseh romarskih poteh, hkrati pa se zavedam, da je to eden izmed pomembnih virov dohodka lokalnih prebivalcev, lokalne cerkve in redovne skupnosti in tudi prebivalcev Kitajske, ker so spominki in nabožne podobe večinoma "Made in China".
Verjamem, da lahko vzpostavim oseben odnos z Bogom tudi doma, lahko pa obiski oz. romanja na posebne t.i. milostne kraje pomagajo pri rasti v veri. Trudim se verjeti, da je vse o čemer govorijo res, da se vse res dogaja in da ni za vsem skupaj dobro načrtovani marketing. Če pa je res marketing potem pa so načrtovalcem vsega skupaj namenjene Jezusove besede: "Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje." (Mr 9, 42). Sodba bo na koncu prepuščena Bogu.
Mi pa bo v izziv misel, ki se mi je prikradla pred obhajilom pri maši v Međugorju. Ko duhovnik reče "Kristusovo telo" običajno rečem "Amen!", od zdaj naprej pa bom poskušal reči "Verujem!" Poizkusite, ni lahko! Do sedaj mi tega na glas še ni uspelo izreči, dolga je pot do velikosti gorčičnega zrna, in da se lahko poklonimo in vse izročimo Jezusovim nogam...
p.s.: Glede na vse kar je Bog naredil in kar vsak dan dela, je zanj narediti en tak milostni kraj kot je Međugorje mačji kašelj!
Dopuščam možnost, da lahko romanje na tako imenovane svete kraje lahko komu okrepi vero oz., da lahko človek na takih krajih doživi Božjo bližino in najde vero.Osebno me na takih poteh moti verski turizem, ki je žal vedno bolj prisoten na vseh romarskih poteh, hkrati pa se zavedam, da je to eden izmed pomembnih virov dohodka lokalnih prebivalcev, lokalne cerkve in redovne skupnosti in tudi prebivalcev Kitajske, ker so spominki in nabožne podobe večinoma "Made in China".
Verjamem, da lahko vzpostavim oseben odnos z Bogom tudi doma, lahko pa obiski oz. romanja na posebne t.i. milostne kraje pomagajo pri rasti v veri. Trudim se verjeti, da je vse o čemer govorijo res, da se vse res dogaja in da ni za vsem skupaj dobro načrtovani marketing. Če pa je res marketing potem pa so načrtovalcem vsega skupaj namenjene Jezusove besede: "Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje." (Mr 9, 42). Sodba bo na koncu prepuščena Bogu.
Mi pa bo v izziv misel, ki se mi je prikradla pred obhajilom pri maši v Međugorju. Ko duhovnik reče "Kristusovo telo" običajno rečem "Amen!", od zdaj naprej pa bom poskušal reči "Verujem!" Poizkusite, ni lahko! Do sedaj mi tega na glas še ni uspelo izreči, dolga je pot do velikosti gorčičnega zrna, in da se lahko poklonimo in vse izročimo Jezusovim nogam...p.s.: Glede na vse kar je Bog naredil in kar vsak dan dela, je zanj narediti en tak milostni kraj kot je Međugorje mačji kašelj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar