Aktualno?

Ekstaza smrti
- Srečko Kosovel - 

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!

Zlati stolpovi zapadne Evrope,

kupole bele — (vse je ekstaza!) —

vse tone v žgočem, rdečem morju;

sonce zahaja in v njem se opaja

tisočkrat mrtvi evropski človek.

— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Lepa, o lepa bo smrt Evrope;

kakor razkošna kraljica v zlatu

legla bo v krsto temnih stoletj,

tiho bo umrla, kot bi zaprla

stara kraljica zlate oči.

— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

A, iz oblaka večernega (zadnjega

sla, ki oznanja Evropi še luč!)

lije kri v moje trudno srce,

joj, in vode ni več v Evropi

in mi ludje pijemo kri,

kri iz večernih sladkih oblakov.

— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Komaj rojén, že goriš v ognju večera,

vsa morja so rdeča, vsa morja

polna krvi, vsa jezera, in vode ni;

vode ni, da bi pral svojo krivdo,

da bi opral svoje srce ta človek,

vode ni, da pogasil bi z njo

žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.

In vse je večer in jutra ne bo,

dokler ne umremo, ki nosimo

krivdo umiranja, dokler ne umremo

poslednji...

Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,

rosno zeleno pokrajino, še v to,

sonce večerno, boš zasijalo

s pekočimi žarki? Še v to?

Morje preplavlja zelene poljane,

morje večerne žgoče krvi,

in rešitve ni in ni,

dokler ne padeva jaz in ti,

dokler ne pademo jaz in vsi,

dokler ne umremo pod težo krvi.

Z zlatimi žarki sijalo bo sonce

na nas, evropske mrliče.

Nesorazmerje

Albanija – država o kateri tako malo vemo (vsaj zase lahko to trdim), zdaj sem imel priložnost to državo tudi obiskati. V tem omejenem času, ki sem ga lahko namenil ogledu in spoznavanju Albanije sem najprej spoznal njeno lepoto iz letala. Že ko smo pristajali, se takoj vidi njena hribovitost, suhe rečne struge, akumulacije, obalo, polja, erozijska žarišča, prašne makadamske gorske ceste, osamljena goska naselja in večje aglomeracije v ravninah. Nato pa letališče, mejna kontrola in čakanje na prtljago. Letališče je moderno, novo, 2 leti staro poimenovano po najbolj znani Albanki Materi Tereziji. Sledila je vožnja v center Tirane. »Avtocesta« je taka, da se lahko po vseh 4 pasih vozi v vse smeri, luknje so povsod, avtomobili vozijo v stilu, da je dovolj prostora za tri na enem pasu. 

So pa ljudje ponosni, pravi orlovski sinovi. Presenetili so me s svojo prijaznostjo, gostoljubnostjo, nasmehom in iznajdljivostjo.  Vsak nekaj počne ali prodaja, od čistilcev čevljev do neskončnega števila avtopralnic in mehaničnih delavnic, bencinskih črpalk na 100 m, pohištvenih salonov, oblačil, sadja in zelenjave, kitajskih izdelkov, komarjev, zidarjev, stihijske gradnje in še cele palete ostalih zadev, ki jih v tako kratkem času nisem uspel opaziti. Opazil pa sem nesorazmerje, ki bode v oči, bogati so res bogati in to tudi pokažejo, revni pa nimajo kaj za pokazati. 

Družinski referendum 2

Kaj se je zgodilo v nedeljo mi ni še čisto povsem jasno. Poleg tega, da smo zavrnili družinski zakonik na tako lep dan kot je materinski dan, smo pokazali, da je družina še vedno vrednota in da je za družino bistvenega pomena poleg otrok tudi (zakonska) skupnost moža in žene. Sploh pa je zakonska skupnost in z njo družina srčika vsake družbe, kar bi se morala politika zavedati in zato tudi ustrezno zakonsko poskrbeti. Če ne bo otrok, tudi države čez nekaj časa ne bomo potrebovali. Pa tudi ostalih stvari ne. Moja teza je, da povečanje števila otrok pospeši gospodarstvo in pozitivno vpliva na družbeni razvoj. Druga stvar, ki me bega so javnomnenske raziskave, že drugič zapored so prikazale drugačno sliko kot jo je nato volja ljudi (državnozborske volitve in sedaj še referendum). 

Mislim, da bi se morali izvajalci raziskav javnega mnenja vprašati o njihovi metodologiji in njihovem načinu izvajanje teh raziskav. Očitno je, da raziskave pač pokažejo to kar želi naročnik raziskave z njo pokazati. Kdor raziskavo plača, s tem tudi plača njene rezultate in že v naprej pove kakšne rezultate želi. S tem pred očmi moramo gledati na vsako tovrstno raziskavo.

V nedeljo smo poleg referenduma imeli tudi praznovanje Materinskega dne, gost tokratnega praznovanja je bil G. Robi Friškovec, ki je vsem skupaj pripravil čudovito pričevanje o njegovem poslanstvu t.i. zaporniškega duhovnika. In kaj nam je na ta dan povedal, povedal nam je da moramo najprej biti ljudje, šele nato vse ostalo. Največja težava je, da velikokrat pozabimo na to osnovno zadevo.