Pa sem pretekl oz. prehodil maraton. Čas 4 ure in 19 minut. Skupno 949.
Mogoče bo kdo rekel, da je to razočaranje, tudi sam sem pričakoval več, toda realno je, da moram biti vesel, da sem sploh prišel v cilj. Ugotovil sem, da sem narejen za nogomet in za tek na krajše razdalje. Tek do 10 km je idealen zame, tudi do 21 km še gre, kar je več pa je eno samo mučenje. Okoli 35. kilometra pa sem se tokrat dobesedno zaletel v zid in do cilja sem pricapljal. Do 35. kilometra sem se tudi držal časovnega plana glede tempa teka, ki je bil 5minut in 30 sekund na kilometer. Od tod naprej pa je bil popolni mrk. Glava je govorila nogam naj tečejo, noge pa je niso več ubogale. Bal sem se krčev v nogah in tega, da bi moral odstopiti, zato sem drastično zmanjšal tempo in začel z dokaj hitro hojo.
Zato, da sem končal je kriva smo istrijanska trma, ki pravi: "Krepat ma ne cedit!" in nisem "cedu" do cilja. Tokrat se je obrestovalo. Poleg tega pa so bili "krivci" za to, da sem prišel v cilj predvsem žena, ki mi je omogočila treninge, Matevž, Roman in Dominika, ki so me spodbujali na poti in v cilj
Še časi po kilometrih:
5km
|
10km
|
16km
|
21km
|
26km
|
31km
|
37km
|
Rezultat
|
0:26:11
|
0:53:04
|
1:26:03
|
1:53:21
|
2:21:41
|
2:52:42
|
3:40:53
|
4:19:06
|
Prva misel po prihodu v cilj je bila: "Prvič, zadnjič in nikoli več!"
Zdaj pa pravim, da mogoče še kdaj, toda definitivno bo za to potrebno več priprave in bolj sistematični treningi. Namen pa naj bo zahvala!
P.s. Žena hvala za ves čas, ki sem ga lahko namenil pripravam in za vse spodbude.
Matevž in Roman, hvala za slike, Matevž, hvala za spodbude, prostor za preoblačenje, logistiko in prevoz.
Dominika, hvala za spodbudo ob progi.
